Odvisnost od iger na srečo

Dosedanje raziskave kažejo, da si patološki hazarderji in odvisniki od drog delijo veliko enakih genetskih predispozicij za impulzivnost in iskanje nagrade. Tako kot uživalci substanc potrebujejo vse močnejše udarce, da se napihajo, se kompulzivni hazarderji lotevajo vse bolj tveganih podvigov. Podobno tako odvisniki od drog kot problematični hazarderji prenašajo simptome odtegnitve, ko so ločeni od kemikalije ali vznemirjenja, ki si ga želijo. In nekaj študij kaže, da so nekateri ljudje še posebej ranljivi tako za zasvojenost z drogami kot za kompulzivno hazardiranje, ker je njihov sistem nagrajevanja sam po sebi premalo aktiven --- kar lahko delno pojasni, zakaj sploh iščejo veliko vznemirjenje.

Še bolj prepričljivo je to, da so nevroznanstveniki ugotovili, da droge in igre na srečo na podoben način spremenijo veliko istih možganskih vezij. Ti vpogledi izhajajo iz študij pretoka krvi in ​​električne aktivnosti v možganih ljudi, ko opravljajo različne naloge na računalnikih, ki posnemajo igralniške igre ali preizkušajo njihov nadzor impulzov. V nekaterih poskusih virtualne karte, izbrane iz različnih kompletov, igralcu prinesejo ali izgubijo denar; druge naloge nekoga izzivajo, da se hitro odzove na posamezne slike, ki utripajo na zaslonu, vendar se ne odzove na druge.

Nemška študija iz leta 2005, v kateri je bila uporabljena takšna igra s kartami, nakazuje, da so problematični hazarderji --- kot odvisniki od drog --- izgubili občutljivost za visoko: ko so zmagali, so imeli subjekti nižjo električno aktivnost od običajne v kritičnem delu možganskega sistema nagrajevanja. V študiji iz leta 2003 na univerzi Yale in študiji iz leta 2012 na univerzi v Amsterdamu so imeli patološki hazarderji, ki so opravljali teste, ki so merili njihovo impulzivnost, nenavadno nizke ravni električne aktivnosti v prefrontalnih predelih možganov, ki ljudem pomagajo oceniti tveganja in zatreti nagone. Odvisniki imajo pogosto tudi brezvoljni prefrontalni korteks.

Nadaljnji dokazi, da igre na srečo in droge spreminjajo možgane na podoben način, so se pojavili pri neverjetni skupini ljudi: tistih z nevrodegenerativno motnjo Parkinsonovo boleznijo. Parkinsonovo bolezen, za katero so značilni togost mišic in tresenje, povzroči smrt nevronov, ki proizvajajo dopamin, v delu srednjih možganov. V desetletju so raziskovalci opazili, da je izjemno veliko število bolnikov s Parkinsonovo boleznijo --- med 2 in 7 odstotki --- kompulzivnih hazarderjev. Zdravljenje ene motnje najverjetneje prispeva k drugi. Za lajšanje simptomov Parkinsonove bolezni nekateri bolniki jemljejo levodopo in druga zdravila, ki zvišujejo raven dopamina. Raziskovalci menijo, da v nekaterih primerih posledični kemični dotok spremeni možgane na način, da se je težje upreti tveganjem in nagradam --- recimo tistim v igri pokra --- privlačnejšim in nepremišljenim odločitvam.

Novo razumevanje kompulzivnega hazardiranja je znanstvenikom pomagalo tudi pri redefiniranju same zasvojenosti. Medtem ko so strokovnjaki nekoč razmišljali o odvisnosti kot odvisnosti od kemikalije, jo zdaj opredeljujejo kot ponavljajoče se iskanje koristne izkušnje kljub resnim posledicam. Ta izkušnja je lahko kokain ali heroin ali vznemirjenje ob podvojitvi denarja v igralnici.

"Prejšnja ideja je bila, da morate zaužiti zdravilo, ki spremeni nevrokemijo v možganih, da postanete zasvojeni, zdaj pa vemo, da skoraj vse, kar naredimo, spremeni možgane,""

pravi Timothy Fong, psihiater in strokovnjak za odvisnosti s kalifornijske univerze v Los Angelesu.

""Smiselno je, da lahko nekatera zelo koristna vedenja, kot je igranje iger na srečo, povzročijo tudi dramatične telesne spremembe.""